VSE NAJBOLJŠE UGO!
***

Pred sto leti, 25. februarja 1921, se je v Milanu rodil filmski kritik Ugo Casiraghi, po katerem je poimenovana goriška mediateka. Odločili smo se, da bomo ta rojstni dan praznovali s tednom pobud.

Casiraghi je bil mladenič iz skromne družine, ki je z inteligenco in trmo končal klasični licej in nato diplomiral v književnosti na milanski univerzi z delom: “Realizem v kinematografski umetnosti”. Mentor je bil profesor Antonio Banfi in jo je razpravljal 16. julija 1947.

Univerzitetna diploma je hkrati končno in začetno dejanje njegove poklicne poti. Mali Ugo ima od otroštva v krvi strast do kinematografije. Leta 1936, pri 15. letih, obiskuje večkrat na teden kinodvorane in v nasprotju z vrstniki gleda do kinematografskega pristopa s spoštovanjem, strogostjo in metodo. Začne sestavljati zvezke v katere z natančnostjo beleži naslove ogledanih filmov, datum in kino v katerem je bila projekcija, ceno vstopnic in glavne elemente ogledanega filma (naslov, režiser, glavni igralci, produkcijska hiša). Minijo le tri leta in v prestižni reviji “Bianco e Nero” najdemo njegove članke. Nekega dne bomo ugotovili ali je bil Casiraghi najmlajši avtor, ki je pisal v reviji “Bianco e Nero”.

Ko je 30. oktobra 1939 predstavil prošnjo za vpis na univerzo je Evropa že padla v drugo svetovno vojno. Po obisku oficirskega tečaja v Torinu ga pošljejo na albansko fronto, kjer ni bil zaposlen v prvi liniji in zato najde čas za učenje in pisanje. Med junijem 1940 in prvimi meseci leta 1942 se pojavi približno dvanajst njegovih člankov v revijah “Bianco e Nero” in “Cinema”. Po premirju 8. septembra 1943 zajamejo Casiraghija Nemci in ga odpeljejo v različna vojaška koncentracijska taborišča. Tudi v teh razmerah se ne odreka kinematografskim poukom za svoje sotrpine. Domov se bo vrnil po skoraj dveh letih, proti koncu avgusta, mršav, suh, vendar odločen, da bo dokončno nadaljeval s prekinjenim študijem. Po prihodu domov odkrije, da so njegovi prijatelji, zlasti Glauco Viazzi, objavili zbirko njegovih esejev “Umanità di Stroheim ed altri saggi”. Knjiga je ena prvih kinematografskih publikacij v Italiji po vojni.

Casiraghi takoj nadaljuje sodelovanje z revijami “La Lettura”, “Cinetempo” in “La Critica Cinematografica”, hkrati začne ponovno študirati. Med 15. majem 1946 in 7. marcem 1947 je opravil 13 izpitov in julija 1947 končno diplomira. Toda vojna in zaporne izkušnje so globoko zaznamovale mladeniča. V dvoletnem obdobju 1946–1947 se prepriča, da treba slediti komunističnem modelu družbe razvit v Sovjetski zvezi. V teh letih organizira festival sovjetskega filma v kinu Alcione v Milanu (1946) in se vpiše v PCI.

Leta 1947 se vpiše v Nacionalno zvezo italijanskih filmskih kritikov (SNCCI) in začne delati s časopismo “l’Unità”. V nasprotju s številnimi mladimi, ki so v teh letih opravljali kritiko kot začasen poklic je bil Casiraghi trdno odločen, da bo postal kritik. Pravzaprav pripada med prvimi italijanskimi kritiki, ki so se ukvarjali s kinematografijo od začetka. Vse do leta 1977 je pisal za časopis PCI-ja in ustvaril na tisoče člankov s hitrostjo in močjo, ki jo mora imeti časopisni reporter.

Najdaljši in najbolj premišljeni članki ter preiskave v več epizodah so rezervirani za revijo, PCI-ja “Il Calendar del Popolo”, za katero je pisal od leta 1947 do leta 1967. Ne manjkajo njegovi zapisi v drugih revijah PCI-ja, kot “Vie Nuove”, “Rinascita” ali “Noi Donne”.

V periodičnem tisku “Il Calendar del Popolo”, ki se predstavlja kot “priljubljena enciklopedija” italijanske levice, v celoti dojamemo pedagoški poklic, ki je značilen za Casiraghija. Za Casiraghija pisati za ljudi je pomenilo uporabiri razumljiv jezik ne da bi se odrekal globokim in kompleksnim razmišljanjem in konceptom.

Njegov položaj kot novinar časopisa “l’Unità” mu je zagotavljal privilegiran observatorij v kinodvoranah držav socialističnega bloka. To potrjuje njegova dolga udeležba na festivalu v Karlovyh Varyh (Češkoslovaška, sedaj Češka) in objave, ki jih je Casiraghi v teh letih posvetil tem filmom: Cinema cecoslovacco ieri e oggi (1951); Il cinema cinese, questo sconosciuto (1960); Il cinema cecoslovacco: cinematografia minore? (1962); Cinema cubano (1967); Il giovane cinema ungherese (1969); 8 giorni di Cina. Rassegna di cultura cinese. 13-20 marzo 1983. Ombre elettriche o il cinema cinese (1983); Breve rapporto sul cinema ex jugoslavo (199.).

Bitka, ki jo je Casiraghi vodil skozi svojo novinarsko kariero, je bila proti cenzuri. Casiraghi v svojih zadnjih letih življenja je izjavil, da so eden najpomembnejših dosežkov eseji, ki so spremljali videokasete časopisa “l’Unità”. Izjemno uspešna pobuda je bila posledica takratnega direktorja časopisa Walterja Veltronija in je pripomogla, da je tisoče Italijanov odkrilo mojstrovine italijanske in svetovne kinematografije.

CASIRAGHI PO CASIRAGHIJU

***

Gre za edinstven in redek primer pri filmskem založništvu, toda najpomembnejše Casiraghijeve publikacije so izšle posmrtno, zahvaljujoč predvsem zanimanju realnostim, ki vrtijo okoli goriške Hiše filma: Združenje Palazzo del Cinema – Hiša filma, Kulturno društvo “Sergio Amidei”, Videmske univerze s podporo Državne posoške knjižnice (kateri pripada arhiv Uga Casiraghija) in s prispevkom Fundacije goriške hranilnice. Objavili smo: Naziskino, ebrei ed altri erranti (2010); Vivement Truffaut! (2011); Storie dell’altro cinema (2012); Il cinema del Calendario del Popolo (2017); Il realismo nell’arte cinematografica (2019).

Delo se nadaljuje: leta 2021 bomo objavili še dve knjigi, ki bosta razkrila različne vidike Casiraghijevega dela.