»Bil sem kot otrok novega kina Paradiso«
Renzo Simonetti se je rodil v Turjaku 14. aprila 1952.
Po končani osnovni šoli je šolanje nadaljeval na Srednji šoli za elektrotehniko v Tržiču.
O sebi pravi: »Takoj ko sem dopolnil 18 let, sem se zaposlil kot uslužbenec, zvečer pa sem delal kot kinooperater. Moja zgodba, tista, povezana s kinom, pa sega veliko dlje v preteklost.
V kabino za projekcijo filmov sem prvič vstopil pri 6 ali 7 letih kot radoveden otrok. Ko so me starši prvič peljali v kino, me je ta snop svetlobe povsem očaral in vprašal sem se: »Kaj je za tistim oknom?«
Tako pogosto sem se smukal okrog kabine za projekcijo filmov, da me je kinooperater nekega dne povabil, da vstopim. Vznemirjenje je bilo neskončno. Ko sem bil star približno deset let, sem pomagal operaterju pri sestavljanju in razstavljanju filmov.
Prva leta za svoje delo sicer nisem prejemal plačila, vendar pa sem se počutil gospoda že samo zato, ker sem imel ključe projekcijske kabine. Ko sem začel delati kot serviser televizorjev, sem začel prejemati tudi plačilo za delo projekcionista. In s prvim zasluženim denarjem sem si končno kupil motorno kolo, nato Fiat 500 ter nazadnje 16 mm projektor in projektor 8/S8 Silma.
Projekcionisti so bili ves dan zaposleni z različnimi deli v kinodvorani, kot so popravilo sedežev, pleskanje, pritrjevanje plakatov ipd.
Ko so snemali oddajo »Lascia o raddoppia«, so v dvorano postavili video projektor , ustavili film in predvajali Mika Bongiorna. To je bil velik udarec za kinematografe.
Do leta 1970, ali morda celo 1976, se je kinematografom dobro godilo. Prevladoval je peplum, filmski žanr in obdobje v zgodovini italijanske kinematografije z antično tematiko ipd. Kriza je bila očitnejša med tednom: v ponedeljek in torek je kino obiskala le ena ali dve osebi. Začelo se je z zapiranjem za en dan, nato za dva, nazadnje je ostala le nedelja, nato pa… konec.
Doživel sem preoblikovanje običajnih kinodvoran v pornografske. Začelo se je s predvajanjem enega pornografskega filma na teden. In take vrste filmi so bili vselej uspešni. Sledili so trije pornografski filmi na teden, eden vsak drugi dan. Potem pa so začele izhajati videokasete, namenjene le za osebe po dopolnjenem 18. letu starosti, ki so bile na prodaj skupaj s časopisi. In na tej točki se je sistem zrušil. Nazadnje je bilo tudi pri pornografskih filmih gledalcev le za peščico.«
Renzo Simonetti je po dolgih letih še vedno otrok, ki se večno navdušuje nad snopom svetlobe, ki pronica iz projekcijske kabine. Kinematografija je bila hkrati njegov poklic in konjiček.
»Začel sem najemati 16-mm filme, da bi si jih ogledal. Film na traku je zame kot zaklad. Sprva sem filme najemal, saj niso bili naprodaj. Ko sem bil star 18 let, sem pisal na sedež Sampaolo v Rimu, da bi zaprosil za nakup izvoda filma »Se non avessi più te« iz leta 1965 z Giannijem Morandijem in Lauro Efrikian, ki ga je režiral Ettore Maria Fizzarotti, da bi ga uporabljal le za zasebne namene. Za 100.000 italijanskih lir so mi poslali izvod filma, ki sicer ni bil nov, vendar je bil dobro ohranjen.
Ko so začeli ukinjati maloformatne filmske projektorje, sem kupil lepo število filmov. Prvi je bil »I cannoni di San Sebastian« (1968) v režiji Henrija Verneuila.
Navdušenje za zbiranje plakatov se je porodilo skupaj s tistim za zbiranje filmskih trakov. Nekaj plakatov sem vzel v kinu (tisti imajo koleke, ki potrjujejo plačilo upravne takse). Številne sem kupil. Zdaj pa sem začel zbirati tudi DVD plošče.«
